Delavnice zvočnega opremljanja in sinhronizacije

V petek, 1. aprila, sta skupino »Pikapolonice« obiskali Jelena iz društva Slon animateka in Pia iz Zavoda za uveljavljanje vizualne kulture VIZO.

Z otroki sta se najprej pogovarjali o tem, kako so se včasih zabavali naši dedki in babice, ko še ni bilo televizije in risank. Otroci so imeli veliko idej, nihče pa ni pomislil, da so včasih obstajale optične igrače, ki so poskrbele, da se je risba ob premikanju igrače začela premikati. Nekaj takih igrač sta nam Jelena in Pia tudi predstavili, otroci pa so jih z zanimanjem opazovali.

Izvedeli smo, da so filmi posneti s kamero, saj snemajo prave igralce, animirane risanke, pa so posnete s fotoaparati, s katerimi vsak gib figure, ki nastopa v filmu, fotografirajo in fotografije sestavijo v film. Preizkusili smo se v vlogi snemalca risanke. Vsak je pripravil svoj fotoaparat in ob vsakem premiku plišaste muce smo naredili eno fotografijo. Potrebovali smo približno 15 fotografij, da je muca v našem filmu naredila en krog.

Ogledali smo si dolg filmski trak animiranega filma, ki ga je večina otrok gledala v kinu. Spoznali smo, da je za en animirani film potrebnih zelo veliko fotografij.

Spoznali smo tudi, da vse risanke niso v slovenskem jeziku. Zato so potrebni igralci, ki posnamejo svoj glas v slovenskem jeziku, pri tem pa pazijo, da se njihovo govorjenje ujema z odpiranjem ust junakov v filmu.

Tudi sami smo se preizkusili v vlogi teh igralcev – razdelili smo se v tri skupine in z glasom posnemali medveda, zajca in volka, ki so imeli koncert v gozdu. Tako smo risanki brez glasu dodali glas. To pa seveda ni bilo tako enostavno – paziti smo morali, da smo se kot medvedi oglašali le takrat, ko je ta brenkal na svoje glasbilo, kot volk le takrat ko je imel odprta usta in kot zajec le takrat ko je migal z ušesi. Nalogo smo uspešno opravili.

Za konec sta nam Jelena in Pia pokazali, kako lahko s trakom iz papirja, prepognjenim na polovico, animiramo tudi svojo risbo. Na en del papirja smo narisali poljuben motiv, na drugi del smo motiv prerisali in ga čisto malo spremenili, nato smo sprednji del lista zavili v rolo in rolo s prstom premikali, tako, da je bilo videti, kot da se naša risba premika.

Delavnice so bile zanimive, slišali in videli smo veliko novega. Zdaj vemo, kako so narejeni animirani filmi, ki jih imamo tako radi. Predvsem pa smo se naučili, kako lahko iz svoje risbe izdelamo čisto svojo risanko.

Za enoto Divača: Anika Perhavec