Ponovno v vrtcu

Vsi smo se razveselili ponovnega odprtja vrtca.  Strokovnin delavci smo bili pred velikim izzivom, saj smo morali upoštevati dana priporočila, hkrati pa otrokom omogočiti varen in čim manj steresen vstop v vrtec.

Nekateri so bili prvi dan ob prihodu nezaupljivi, drugi so spustili solzico, tretji pa navdušeni. Dali smo vse od sebe se potrudili pridobiti zaupanje otrok in staršev ter vzpostavili dobro klimo.

Otrokom smo omogočili toplo, varno in ljubeče okolje, jim prisluhnili, upoštevali njihove želje in potrebe. Veliko je bilo igre, petja, plesa, branja, pogovora in gibanja. Poudarili smo pomembnost umivanja rok, pravilnega kihanja in brisanja nosu.

Zbrala sem izjave otrok naše skupine Žabice. Presenečena sem bila nad njihovimi izjavami. Te so priča, koliko se jih je dana situacija dotaknila:

Zakaj smo bili toliko časa doma?

  • Ker je bil virus.
  • Močen virus, koronavirus.

Kaj je to koronavirus?

  • To je virus, ki te okuži.
  • On nič ne mara. Ne mara mila, sonca. Mara, da smo bolani. Pol je vesel.
  • Rataš bolan kot Rok, imaš angino.
  • Nas peče grlo.
  • Ne, težko dihaš.

Kako se zaščitimo pred koronavirusom?

  • S ščitniki.
  • Ne, te rabiš za rolanje.
  • Z maskami.
  • Maske so smešne, slabo dihaš, lahko pa govoriš.
  • Umiti roke z milom.
  • Ne smemo se družiti.
  • Ja, zdej lahko, je malo virusa.

Kaj ste hodili ven? Kam?

  • Ne.
  • Ja, v gozd.
  • Nismo smeli iti h noni.
  • Niti na igrala, ker je koronavirus.
  • Ne smemo niti na bazen, morje.

V skupini Žabic je bilo občutiti veselje, mir, strpnost in nepopisno srečo, da so ponovno s svojimi prijatelji. Nedvomno smo ljudje socialna bitja in potrebujemo življenje v skupnosti.

Za enoto Lehte: Lela Smiljanić